ZAKAJ BI SE MORALI VSI NAUČITI ZAVESTNEGA DIHANJA?

Kaj je dihanje

Dihanje je nekaj vsakdanjega in nekaj najbolj naravnega. Brez diha ni življenja.

Dih oz. zrak je edina stvar, brez katerega lahko preživimo samo nekaj minut. Človeške celice morajo biti stalno preskrbljene s kisikom, saj je nujno potreben za celično dihanje. Iz hranilnih molekul iz hrane se sprošča energija v obliki molekul ATP. Ta energija je nujna za pretok številnih procesov v celicah. Stalna oskrba vseh telesnih celic s kisikom in odstranjevanjem ogljikovega dioksida iz tkiv, omogočata organska sistema dihal in odtočil. Če se le eden od sistemov okvari, lahko celice zaradi pomanjkanja kisika in zaradi kopičenja odpadlega ogljikovega dioksida, ki nastaja v celični presnovi, odmrejo. Okvare lahko privedejo do hipoksije. Pri hipoksiji pride do premajhnega dovoda kisika in glukoze v celice tkiv, posledično ni zadostne prekrvavite tkiv. Če tkivo ni zadostno prekrvavljeno, pa se pojavljajo bolečine. Vse to vpliva na živce, ki so utesnjeni in signalizirajo bolečino. Bolečina torej lahko nastane zaradi povzročitve stresa in tudi zaradi sedanjih ali preteklih poškodb. Premalo kisika v celicah pomeni obremenitve in utesnitve. To se kaže v slabem delovanju našega telesa.

Dih – most med zavednim in nezavednim: na te vse te nezavedne dejavnosti, ki se dogajajo v telesu imamo vpliv samo z dihanjem. Če dihamo zavestno in optimalno, dovajamo v telo več kisika, tako pospešimo vse procese v teles. Še več,  vplivamo na vse strukture našega telesa: skelet, mišice, fascije, z limfa, srce.

 

Naš živčni sistem je zelo pomemben

Naš živčni sistem je sestavljen iz somatskega živčnega sistema, ki uravnava zavestne dejavnosti, kot so premikanje rok in nog in iz avtonomnega živčnega sistema, ki deluje samodejno in nanj nimamo vpliva volje. Avtonomni živčni sistem nadzira vse notranje organe, delovanje hormonov, tudi dihanje. Avtonomni živčni sistem se deli še na dva podsistema, to sta simpatični (nas pripravlja na preživetje, budnost in akcijo, ko se aktivira, se naše telo odzove z napetostjo) in para simpatični živčni sistem (spodbuja počitek in regeneracijo). Zelo pomembno je, da sta oba živčna sistema v ravnovesju. V današnjem tempu življenja, se velikokrat zgodi, da je naš živčni sistem stalno v akciji. Večino časa je tako vklopljen simpatični živčni sistem. To povzroča stres, ki zelo slabo vpliva na organizem, saj se naši notranji organi začnejo pregrevati. Znajdemo se v začaranem krogu preživetvenega strahu, zaskrbljenosti. Posledično se nam zviša kortizol, adrenalin. Pri vsem tem stresu velikokrat jemo sladkor in ogljikove hidrate, s tem pa si zvišamo še inzulin. Zaradi tega dihamo plitko in rušimo ravnovesje v telesu. Največja težava nastane, ko se nam stopnja stresa povečuje počasi in tega niti ne opazimo, naše telo pa v tem primeru ne preklopi na parasimpatični sistem. Tako smo v stresu tudi ponoči, niti med spanjem se ne sprostimo. V takih primerih lahko pride do popolne izgorelosti.

Kakšno je optimalno dihanje

Če želimo živeti zdravo in zadovoljno življenje brez bolečine, se moramo naučiti preklopiti med simpatičnim in para simpatičnim živčnim sistemom. Z dihanjem lahko zavestno vplivamo na naš avtonomni sistem. Dih lahko podaljšamo ali skrajšamo. Z zavestnim vplivanjem na dih, zavestno reguliramo preklope med para simpatičnim in simpatičnim živčnim sistemom. S krajšim vdihom in daljšim izdihom se nam aktivira para simpatični živčni sistem. Za optimalno dihanje ni dovolj samo vdih in izdih, sodeluje celo telo, saj je med seboj vse povezano. Dihamo na dva načina plitko (apikalno) ali globoko (dijafragmalno).

1. Apikalno – plitko dihanje je dihanje v prsni koš zgoraj, s katerim se vklopijo pomožne dihalne mišice (vratne mišice in strukture, ki se pripenjajo na vrat). Pomožne dihalne mišice pomagajo pri dihanju, kadar ne dobimo dovolj kisika v telo. Pri visoko aerobni aktivnosti, dihamo globoko, pri raznih poškodbah ali boleznih (kadar smo v stresu) ohranjamo telo pri življenju s pomožnimi dihalnimi mišicami.
2.  Dijafragmalno dihanje je dihanje s trebušno prepono. Tako dihanje je najbolj optimalno in zato zelo pomembno. Diafragma je pripeta pod rebra in med prsnico, pripenja se v hrbet, dvignjena je navzgor kot kupola. Pri izdihu se spusti, pri vdihu se dvigne nazaj. Premikati se mora trebušna votlina. Pri vdihu v trebuh se razpnemo v tri dimenzije. Nekateri poudarjajo, da je potrebno dihati v sprednji del trebuha, kar ni najbolj optimalno. Kadar dihamo samo v sprednji del trebuha se nam aktivirajo pilusi, to so odrastki diafragme, ki se pripenjajo na ledveno hrbtenico, s tem obremenimo križ , kar pa ni zaželjeno. Pravilno dijafragmalno dihanje je v tri dimenzije. Širili naj bi se v vse strani, vstran, v hrbet in naprej v trebuh. Če hočemo preveriti ali dihamo pravilno, postavimo roke na ledveni del in skušamo premaknit roke.

Kaj se zgodi ko imamo dihalni vzorec porušen dalj časa

• Se zakrčimo, trebušna prepona se ne spušča zadosti globoko,
• ne masiramo svojih notranjih organov,
•  notranji organi začnejo slabše delovati, zgubimo občutek, kaj nam telo sporoča
•  mišice ob hrbtenici – multifidne mišice niso dovolj prekrvavljene,
• postanejo toge, pride do bolečin v križu, že ob minimalnem naporu lahko pride do poškodbe v hrbtu,
• mišice medeničnega dna se nam rahljajo,
• v telesu nam zastaja odvečna voda,
• ker prevečkrat aktiviramo pomožne dihalne mišice, pride do tenzijskih glavobolov in napetosti v vratu.

Kadar imamo zgoraj naštete težave je smiselno razmisliti, če je naše dihanje optimalno.

Pozitivni vplivi trebušnega dihanja

• Ko vdihnemo skozi nos se pljuča lažje razprejo, več zraka pride v spodnji del pljuč, pljučni mešički- alveole se nam bolj raztegnejo. Izmenjava plinov poteka 7x hitreje, kot pa v zgornjem delu pljuč. V telo pride več kisika, tudi do najbolj oddaljenih celic v telesu.
• Trebušna prepona je glavna črpalka za limfni sistem v našem telesu. Le ta daje tempo valovanju pretoka limfe. Limfa je ključna za imunski sistem, saj izpira telo nečistoč in toksinov. Prav tako pošilja limfocite iz bezgavk na mesta, kjer se vršijo vnetni procesi. Pri valovanju limfe pomaga tudi gibanje, ki vpliva, da se mišice krčijo in širijo. Telo se boljše regenerira, boljši je pretok hranljivih snovi, boljši je odtok snovi, ki jih telo ne potrebuje več. Prav tako upočasnimo proces staranja.
• S trebušno prepono masiramo notranje organe. Ob izdihu se prepona spusti nižje in stisne notranje organe. Živec vagus- klatež (klatež se pripenja na male možgane) sporoča možganom, kaj se dogaja v trebušni votlini. Možgani nato lahko uskladijo vse procese v našem telesu. Kako se počutimo je močno odvisno od stanja našega drobovja.
• Pri dihanju sodelujejo tudi mišice, ki dajo dodatno stimulacijo. Pri vdihu se naše telo (prsni koš, trebuh), širi nazaj v hrbet (dvigujejo se multifibne mišice, ki so amortizator hrbta, ščitijo vretenca ter jih oskrbujejo s hranljivimi snovmi) , v stran- dvigujemo rebra ( prsni koš je bolj prožen, medreberne mišice so aktivne), v trebuh – trebušne mišice so aktive, medenično dno se spušča in dviguje skupaj z dijafragmo in je bolj prožen.
• Z zavestnim dihanjem posredno vplivamo tudi na srce in možgane. Z zavestnim dihanjem ustvarimo ravnovesje v avtonomnem živčnem sistemu, srce in možgani delujejo bolj usklajeno. Povežeta se desna in leva polovica možganov. Bolj čutimo sebe, svoja čustva in svoje želje. Lažje uresničujemo svoje potenciale. Kot pravijo, začnemo »živeti sebe«. Izboljšamo svoje miselne sposobnosti in sposobnost koncentracije, kakovost spanca, razpoloženje, raven serotonina, ki mu rečemo tudi hormon sreče ter zmanjšamo raven stresnega hormona-kortizona.